dr. zgodovinskih znanosti

Raziskovalna dejavnost

Andrej Vovko, prvi predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo in prvi predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, umetnostni zgodovinar, muzealec in univerzitetni profesor (r. 22. 3. 1947, Seeboden, Avstrija; u. 5. 9. 2015, Ljubljana).

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in tam 1972 na Filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Za svojo diplomsko nalogo o La Yougoslavie, reviji jugoslovanske federalistične emigracije v Švici 1917–18, je prejel študentsko Prešernovo nagrado. 1978 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral s temo Slovenski begunci iz Italije med prvo in drugo svetovno vojno in 1992 na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Družba Sv. Cirila in Metoda : 1885–1918.

Njegova znanstvenoraziskovalna, uredniška, pedagoška in upravna dejavnost je bila zelo razvejana: 1972–76 je bil asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja, 1976–87 kustos in višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju, 1987–92 višji raziskovalni sodelavec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU (skoraj ves ta čas tudi upravnik inštituta), 1993–98 ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja, 1998–2010 znanstveni svetnik na ZRC SAZU (do 2000 na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v Sekciji za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo, po preoblikovanju sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo, 2005 preimenovanem v Inštitut za kulturno zgodovino, pa na tem inštitutu). Januarja 2000 je postal prvi predstojnik novoustanovljenega inštituta in to ostal do 2009. Upokojil se je avgusta naslednje leto. Ob tem je bil 1999 habilitiran za docenta za novejšo in sodobno zgodovino na mariborski univerzi. Kot docent in od 2004 kot izredni profesor je na Oddelku za sociologijo mariborske Pedagoške oz. Filozofske  fakultete do 2011 predaval kulturno zgodovino, 2003–09 pa tudi na oddelku za zgodovino mariborske Filozofske fakultete muzeologijo in 2011–14 kulturno zgodovino.

Raziskovalno se posvečal  predvsem novejši slovenski zgodovini. Ukvarjal se je z zamejskimi in izseljenskimi vprašanji, šolsko zgodovino, zgodovino Primorske, še posebej z vprašanji, povezanimi z begunci v kraljevino Jugoslavijo v letih med obema svetovnima vojnama, zgodovino slovenskih narodno-obrambnih in narodno-prebudnih društev ter organizacij za pomoč izseljencem, predvsem Družbo sv. Cirila in Metoda, Družbo sv. Mohorja in Družbo sv. Rafaela. Med knjižnimi objavami s teh področij so najpomembnejše: Šolstvo na Slovenskem skozi skozi stoletja,Mal položi dar …: portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Prvih sto let Kranjsko-slovenske katoliške jednote in Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. Omenjena knjižna dela in njegovi številni znanstveni ter strokovni članki (več kot 1.000) so praviloma napisani z jasno vodilno mislijo in vedno zavezani resnici. Poseben prispevek k promociji slovenske znanstvene in druge knjižne ustvarjalnosti predstavlja njegovih več kot 400 objavljenih knjižnih ocen.

Pomembno je bilo njegovo uredniško delo. Bil glavni urednik začetnih številk revije Dve domovini/Two Homelands, glavni urednik Valvasorjevega zbornika, odgovorni urednik Šolske kronike ter pobudnik in prvi urednik knjižne zbirke Inštituta za biografiko in bibliografijo oz. Inštituta za kulturno zgodovino Življenja in dela. Kot prvi zvezek v zbirki so izšla Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon.

(iz profila dr. Andreja Vovka med bivšimi sodelavci Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU)