Migracije so največkrat razumljene kot nekakšen nepotreben in nadležen stranski produkt človeškega razvoja. Tako kot hrup reaktivnih motorjev – ne poganja letala, le cefra nam možgane in osmišlja pomen besedne zveze zvočno onesnaževanje. Ko človeško bitje sliši besedo migracija ali migrant, najbrž najprej pomisli na objokane obraze svojcev, razbite družine, potoke solz, ki tečejo po trdi in neprijazni pokrajini tujine, iz domovine bežeče možgane, amputirane ude naroda, narodne rakave rane in podobne neljube pojave, ki se jih človečnjaki otepajo kot Pepelka mozoljev. Migracije so torej odklon, ali z bolj ošabnimi besedami, anomalija od normalnosti, sreče in drugih reči, h katerim, sicer večinoma neuspešno, teži človeška vrsta. ABCČĆ migracij vsega tega ne zanika, a vztraja, da odkloni lahko tudi bogatijo. Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migrant odpravil na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Sedme simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez leda.

Knjiga je izšla s podporo Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

O migracijah zadnja leta veliko govorimo, čeprav tiha večina o migracijah ne ve skoraj nič, glasna manjšina pa ne ve niti tega, da nič ne ve. Pred nadaljevanjem pogovora bi morali prebrati ABCČĆ migracij. Ta knjiga je nedvomno najbolj simpatičen pripomoček za prepotrebno spoznanje o nezadostnosti našega znanja. Goran Vojnović

To ni nujno branje le za slovenske učence, ampak za vse Slovence. Sodobne podobe begunskih premikov po Evropi so le zrcalna slika Slovencev, ki so se pred manj kot stoletjem s trebuhom za kruhom selili po celem svetu. Erica Johnson Debeljak, pisateljica, esejistka, prevajalka, priseljenka

Ta knjiga, polna osebnih pričevanj, od smešnih do hudo tragičnih, nas uči, da nihče na tem planetu ne bi smel biti izbrisan. Vsi smo, vsi obstajamo in vsi si zaslužimo toplo človeško razumevanje in pomoč. Bolj ko migracije razumemo, k čemur ta knjiga nedvomno veliko pripomore, boljši ljudje postajamo. Ker imamo raje tudi druge. Ejti Štih, slikarka, ilustratorka, izseljenka

ABCČĆ migracij je zbirka živahnih in berljivih esejev, ki postavljajo pod vprašaj tradicionalne predstave o migraciji. Ali zagovarjate teorijo asimilacije talilnega lonca ali se navdušujete nad multikulturnim »mozaikom«? Jernej Mlekuž vas potegne v razmišljanje o vsem vmes, in to z nizanjem včasih smešnih, včasih ganljivih, včasih pa kar grozljivih pričevanj ljudi, ki so se selili iz Slovenije ali se priseljevali vanjo, ujeti v večni tok človeških migracij. Joseph Valencic, scenarist, pisec, zgodovinar, sin slovenskih izseljencev

[Iz Uvodaknjige:]

V beznico, kjer popivajo osrednji družbeni pojavi z zemeljske žoge, vstopi nadobudni pisec. Rad bi na papirju širnemu svetu razgalil Migracijo. Išče jo med razigrano in nenavadno druščino – tu so Demokracija, Kapitalizem, Monoteizem, Globalizacija in podobni nepogrešljivi spremljevalci (in spremljevalke) človeštva. Migracije med njimi ni videti.
Le kako sploh izgleda, se začne spraševati pisec. Je v razcapanih oblekah, siromašna, nezadovoljna in potolčena? Je razkošno oblečena, okitena z bleščavim nakitom in ji ves čas zvoni telefon, ker jo kličejo populistični politiki, ki bi jo radi najeli za strašenje svojih volivcev? Je mogoče to stara umirjena ženica zgubane kože, sivih, redkih las, tresočih se rok in umirjenega glasu, ki ga ne more dvigniti niti nosilec zlate medalje v dvigovanju uteži? (Migracija je na svetu namreč že od pamtiveka in imela je opravka z vsemogočimi silaki, težaki in junaki.) Ali pa je to mlado, ambiciozno, čedno dekle, ki se neprestano huduje, obenem pa ji nobeno, še tako nečastno ali nedostojno delo ne smrdi, zaradi česar je deležna vihanja nosov?
Pisec sedi za točilnim pultom in brez besed opazuje to čudaško druščino: Kapitalizem, ki sedi za mizo v kotu in neprestano prešteva zlatnike; Globalizacijo, ki bolšči v prenosnik in spremlja novice z vsega sveta; Demokracijo, ki je videti v precej slabem stanju in ji pogled neprestano bega. Hm, le kje je, se še vedno sprašuje.
Naenkrat mu je dovolj kaotičnega vzdušja v tej razigrani beznici, roko stisne v pest, udari po pultu in povzdigne glas: »Eno slivovko zame! Pa z Migracijo bi rad govoril, kje je?!«
Hipoma pred njim vstane nenavadna pojava, ki izza hrbta privleče steklenico slivovke. Najprej natoči piscu, potem pa še sebi. Nato spregovori z raskavim glasom, ki ne trpi ugovarjanja: »Migracija govori s tabo. A nimam časa zate, pisunček. Zdaj pa mi daj mir. A ne vidiš, komu vse strežem!?«
*
Drage bralke in dragi bralci, povabljeni ste v to razigrano beznico, da si na lastne oči ogledate skrivnostno Migracijo. Če vas je nebrzdanega popivanja z vsemogočimi družbenimi pojavi strah – v takih nočeh ponavadi utegneš zvedeti marsikaj novega – vas vabimo, da prelistate pričujočo knjigo. Vanjo je pisec načečkal vse, kar mu je uspelo izvleči iz Migracije. Ne sprašujte, kako ...
Samo berite, in to brez predsodkov.