Ugani, kaj bo za večerjo

Ljubezen gre skozi želodec, je eden od tistih pregovorov, po katerih ponavadi posežemo, kadar z enim samim stavkom želimo ponazoriti čudežno moč, ki jo ima hrana. Tako pri navezovanju stikov in vzpostavljanju odnosov med posamezniki kot na ravni celotne družbe, kjer deluje kot vezivo. Za izseljence pa je domača hrana rezervoar čustev, ki sem jim porajajo v zvezi z nekdanjo domovino.

Vsa ta spoznanja, ki so bržčas vodila snovalce projekta Skupnostna kuhinja ((Community Kitchen), so se večkratno potrdila že v pol ure trajanja prve pilotne delavnice prejšnji petek v Centru Rog. V sklopu projekta, pri katerem poleg Roga sodelujejo še Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter vsakič drugo priseljensko združenje – tokrat Društvo Latinoameričanov v Sloveniji -, se je na petkovo popoldne po prostorni in funkcionalno opremljeni kuhinji sukalo dvanajstero ljudi, vsak s svojo značko z imenom. Opazovalec z druge strani steklene stene bi jih zlahka zamenjal za nastopajoče v kakšni novi kuharski oddaji – če ne bi nekateri med njimi nekoliko zmedeno iskali kuharskih pripomočkov po predalih in regalih. Pod naslovom Praznik latinskoameriških okusov so med 16. in 19. uro nastale jedi iz različnih latinskoameriških držav, od sirovih zvitkov s posebno pomako (tequeños), andske kurje juhe, rižote s fižolom in dušenimi jajčevci ter ocvrtimi bananami plantanami in za posladek še pehar kokosovih poljubčkov. Že vnaprej pripravljeni sta bili obe osvežilni pijači, chica morada in papelon, s katerima so si med kuhanjem in peko smeli streči oboji, udeleženci delavnice in mentorice. Teh je bilo pet, Irene, Maria Alexandra, Valeria, Maryam in Heidi, vsaka iz druge latinskoameriške države, od Venezuele do Dominikanske republike, Argentine in Bolivije. Poleg materinščine so obvladala še vsaj nekoliko slovensko ali angleško, morebitne jezikovne ovire pri pripravi hrane pa so pomagali presegati tudi listi z recepti v 3 jezikih, španščini, angleščini in slovenščini, razpostavljeni po kuhinjskem pultu.

Namen tovrstnih delavnic je, da se ljudje spoznajo in bolje povežejo, je razložila Milica Kravić, upravljavka skupnosti v Centru Rog in koordinatorica novega programa. »Skupnostna kuhinja je namenjena povezovanju etničnih skupin in skupnosti Center Rog. Ideja je, da se med seboj povezujemo vsi – naši zaposleni, najemniki, uporabniki studiev in rezidenti.« In le kje bi se spoznali in povezali bolje, če ne med sekljanjem zelenjave, valjanjem testa, cvrenjem banan ali rezanjem sira? Še bolj pa med mešanjem jedi in čakanjem, da se posamezna reč speče, kajti takrat je bila glavnina dela že opravljena in ni bilo več treba zaskrbljeno pogledovati na stensko uro, katere kazalci so se neizprosno premikali in opominjali, da je treba (po)hiteti, saj bodo kmalu prišli gosti. Vsi, ki pripravljajo obrok, smejo namreč na večerjo, ki se je imela začeti ob 19. uri, povabiti še eno osebo, na primer družinskega člana, prijatelja ali soseda.

Projekt skupnostne kuhinje je nastal po zgledu dunajske Brotfabrik, kjer v nekdanji pekarni danes pod okriljem Karitas deluje dvajset prostovoljcev, ki si prizadevajo kuhinjo nadgraditi v prostor srečevanja, povezovanja in učenja. Priprava hrane je za kaj takega idealna, kajti le redkokateri jedi je mogoče določiti izvor v eni sami državi, večino jih pripravljajo in uživajo na več koncih, saj hrana za prehajanje meja ne potrebuje potnega lista. Morda pa jo naredijo malo drugače, z drugačnimi začimbami in po drugih postopkih – tako kot kokosove poljubčke, recimo, ki bi jih marsikdo brez pomišljanja označil za slovenske piškote.

O vsem tem, pa še o marsičem drugem, se je spontano razvil pogovor med kuhanjem. Mentorice niso govorile samo o jedeh, temveč predvsem o deželah, kjer so jih pripravljali že njihovi predniki. In ko so bile jedi nared, se je težišče dogajanja iz kuharskega laba preselilo v spodnje prostore, veliko obedovalnico z improvizirano mizo, pogrnjeno z v Centru Rog stkanimi prti, kakopak. Počasi so začeli prihajati gostje, ki so se posedli za mizo in večerja se je začela.Pogovor, ki je potekal, ni bil več prisiljen, temveč sproščeno klepetanje med znanci – hrana je tudi tokrat opravila svoje delo.

Kot je povedal dr. Jure Gombač, raziskovalec Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je Skupnostna kuhinja, katere koncept so razvili skupaj s Centrom Rog, eden od »zanimivih in družbeno angažiranih malih projektov« pod okriljem RES-MOVE (https://www.resmove.eu/). »Poleg Skupnostne kuhinje projekta izvajamo še 8 drugih, prav tako zanimivih malih projektov z različnimi akterji, kot so recimo Ljudska Univerza Ajdovščina, Društvo za razvijanje prostovoljskega dela Novo Mesto, Dress for Success Maribor, KD Gmajna, Azilni dom Ljubljana in Rdeči križ Slovenije, kjer podpiramo prosilce za azil, begunce, osebe z začasno zaščito in delovne migrante,« je še povedal Gombač.

Skupnostna kuhinja ima pred sabo še nekaj pilotnih delavnic (afriška, arabska in kitajska kuhinja), potem pa se bo nadaljevala kot redni program, in sicer morda že od letos poleti, verjetneje pa jeseni. Takrat bo pri pripravi večerij različnih priseljenskih skupin lahko sodelovala tudi splošna javnost – prijaviti se bo mogoče na spletni strani Centra Rog.