Manjšine, diaspore in subverzivneži: izventeritorialni nadzor nad slovenskimi izseljenci med svetovnima vojnama

Namen raziskave je proučiti vprašanje zunajteritorialnega nadzora nad izseljenci iz obmejnih področij slovenskega etničnega ozemlja med svetovnima vojnama in odzive nanj. Te izseljence so nadzorovale tako države izvora, ki so jih obravnavale kot svoje državljane, kot sosedne države, ki so zaradi etnokulturnih značilnosti migrantov nase gledale kot na domovine izseljencev. Raziskava bo skušala zunajteritorialni nadzor razumeti v povezavi s transnacionalnim aktivizmom migrantov in urejanjem medetničnih odnosov v krajih izvora izseljencev. Poleg tega namerava vprašanje zunajteritorialnega nadzora kontekstualizirati v srednjeevropskem okviru. V slovenskem prostoru lahko namreč naletimo na vprašanja, ki so zadevala širše območje Srednje Evrope v obravnavanem obdobju. Med temi velja izpostaviti premik državnih meja, vprašanje nacionalnih manjšin in s tem povezano zaostrovanje etničnih odnosov.

Raziskava bo podrobneje obravnavala nadzor nad izseljenci iz Julijske krajine ter tistimi iz Prekmurja. Posvetila se bo analizi nadzora v državah, kjer so nastale največje kolonije teh izseljencev - v primeru emigrantov iz Julijske krajine v Argentini in Jugoslaviji, v primeru prekmurskih izseljencev pa v ZDA in Argentini. Za izseljence iz Julijske krajine je bilo značilno diasporično delovanje v smislu obsojanja fašistične represije v domači regiji, zato je italijanski nadzor nad njihovimi dejavnostmi stremel k zatiranju teh aktivnosti ob pomoči oblasti države gostiteljice. V Argentini in Jugoslaviji je Italija našla partnerja, ki sta bila pripravljena sodelovati pri utišanju prizadevanj teh skupnosti. Jugoslovanski nadzor nad skupnostmi izseljencev iz Julijske krajine je bil dvojne narave. Po eni strani je šlo za zatiranje tistih, ki so nasprotovali jugoslovanskemu režimu (posebej v času kraljeve diktature), po drugi pa za oblikovanje lojalne diaspore, prepojene z jugoslovansko identiteto. Raziskava bo tako analizirala represivni vidik jugoslovanskega nadzora v primerjavi z italijanskim nadzorom nad temi skupnostmi v Argentini. Pri vprašanju oblikovanja diaspore izseljencev pa bo odzive in avtonomno transnacionalno delovanje izseljencev zoperstavila propagandni politiki države.

Izseljenci iz Prekmurja so se v času med svetovnima vojnama znašli v preseku prizadevanj jugoslovanske in madžarske diplomacije. Jugoslavija si je prizadevala, da bi izseljence prepričala o pravilnosti pripojitve regije novi državi. Madžarska pa je, nasprotno, poudarjala krivičnost trianonske pogodbe in skušala izseljence utrditi v njihovi pripadnosti »vendstvu«, torej posebni identiteti, ki naj ne bi imel nič skupnega s Slovenci. Raziskava bo prizadevanjem diplomacij zoperstavila dejavnosti izseljencev in skušala ugotoviti, kako so sami pojmovali identiteto.