Slovenski izseljenci in Evropa v 19. in 20. stoletju

Izseljevanje Slovencev v zahodnoevropski prostor, njihova organiziranost in delovanje v tamkajšnjih priseljenskih skupnostih, ohranjanje narodne identitete, vzdrževanje stikov z matičnim narodom ter resocializacijski, akulturacijski in integracijski / asimilacijski procesi v priseljenskem okolju so bili temeljni programski cilji projekta. Zahodnoevropski prostor je privlačeval Slovence že stoletja, najbolj pa v 19. in 20. stoletju. Oblike izseljevanja so bile različne, saj poleg prevladujočega ekonomskega poznamo tudi politično izseljenstvo in poleg trajnega tudi začasno, npr. sezonske delavce v kmetijstvu (Francija in Nemčija med obema svetovnima vojnama). Glavne smeri izseljevanja so bili nemški deli Avstrije, Nemčija, Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg in Švica, v manjšem obsegu tudi ostale evropske države, npr. skandinavske (zlasti Švedska od 60. let našega stoletja). Poleg zgodovinskega je bila upoštevana zlasti sociološki pristop (metoda dela). Največji poudarek raziskave je bil na ugotavljanju števila izseljencev in na njihovi poklicni strukturi, oblikah izseljevanja (trajno, začasno), socialni problematiki (vpliv gospodarskih kriz in njene posledice), društvenem in prosvetnem življenju izseljencev, na stikih z domovino in na njenem odnosu do Slovencev po svetu. Ne nazadnje je projekt obravnaval tudi vključevanje Slovencev v priseljenska okolja in njihov prispevek k razvoju priseljenskih držav.