Uvodni osvežitvi nekaterih osnovnih teoretičnih pojmov sledi kratek oris zgodovine slovenskega misijonarstva. Sledi mu opis poteka raziskovalnega projekta »Sodobni (slovenski) misijonar kot izseljenec«, na katerem temelji monografija. Jedro tega poglavja predstavljajo opažanja in ugotovitve, temelječe na analizi pisem in intervjujev z misijonarji. Navajanju raziskovalnih spoznanj sledi študija primera slovenske misijonarke s. Dorice Sever pri kanadskih Inuitih: študija temelji na avtorjevem dnevniku iz časa bivanja pri njej in bralca pelje bliže in bliže misijonarski duši.

Danes je v svetu okoli sto slovenskih misijonarjev. Zaradi svoje specifične oznanjevalske vloge so bili ti atipični »izseljenci« vedno obravnavani predvsem kot nosilci akulturacije, kot prenašalci kulturnih modelov iz »razvitejših« v »manj razvite« nekrščanske kulture. Manj znana pa je vloga misijonarja kot posameznika, »stisnjenega« med dve kulturi: tisto, iz katere prihaja in ki ga kulturno določa, in tisto, v katero se mora vživeti, če naj uspešno, v njenem kulturnem jeziku, prenaša svoje (versko) sporočilo. Prepuščanje vplivom nove kulture mora biti zelo nadzirano, da se ne bi zamajala misijonarjeva osebnostna identiteta in s tem njegovo poslanstvo.

Avtor se ne spušča v prostrane vode religiologije in misiologije, pa tudi ne v vrednotenje, smisel oz. upravičenost misijonarstva kot dela akulturacijskih procesov: to prepušča misijonarjem, njihovi subjektivnosti in zagovarjanju lastnih načel. Sam se osredotoča predvsem na svojevrsten položaj misijonarja – posameznika, postavljenega med dve kulturi.

Največjo sporočilno in subjektivno vrednost knjige predstavlja izbor pisem in intervjujev, v katerih misijonarji vsak na svoj način opisujejo ne le svoje življenje in delo, ampak predvsem lastno doživljanje položaja med dvema kulturama in doživljanje poslanstva, ki so mu so žrtvovali mesece, leta ali celo življenje.