Prvi del knjige obravnava položaj slovenske izseljenske književnosti in njeno mesto v okviru slovenske nacionalne kulture. V drugem delu so predstavljeni najrazpoznavnejši priseljenski pisci v Sloveniji in njihov položaj v kulturnem kontekstu nove domovine. Tretji del je posvečen širši obravnavi položaja priseljencev v Sloveniji, stopnje njihove (kulturne, socialno-ekonomske, politične) integracije, stopnje njihove enakopravnosti na področju ohranjanja in izražanja etnične/kulturne identitete ter uveljavljanja njihovih kulturno-umetniških dejavnosti in dosežkov v širši slovenski družbi. Zadnji del knjige odpira vrsto primerjav med kulturnim položajem slovenskih izseljencev in priseljencev v Sloveniji. Težišča obravnave so na dejavnikih, ki vplivajo na kulturno življenje priseljenske skupnosti kot take, pa tudi na vprašanjih literarne dvojezičnosti izseljenskih/priseljenskih piscev ter problemu togega zamejevanja nacionalne književnosti z enim samim »nacionalnim jezikom«.

Zadnje poglavje ponuja teoretski koncept koncentrične paradigme nacionalne književnosti.

»Avtorica je razdrla ideološke in politične predsodke v našem odnosu do različnih omejujočih kulturno-političnih praks na Slovenskem. Tako kot sta bili slovenska izseljenska in zamejska kultura (molče) stigmatizirani do začetka devetdesetih – torej do nastanka »nacionalne« slovenske države, je na enak način sedaj spregledana kultura naših sodržavljanov, ki niso slovenske narodnosti. Zanimiv je vzorec izključevanja, ki se, le v manjši meri spremenjen, ponavlja. Do spremembe političnega sistema je nad izseljensko in zamejsko kulturo visel, sicer neizgovorjen, dvom politične korektnosti. Z osamosvojitvijo se je pregrada politične primernosti v veliki meri podrla, vzpostavil pa se je nov simbol izključevanja: nacionalni. Ta pa iz slovenske kulture izganja drugo skupino ljudi: priseljence in njihove potomce. Težko je iz ogromne količine relevantnih problemov, ki se jih avtorica loteva v tem delu, izluščiti najbolj pomembne, a razbijanje stereotipov, ki jih goji večinska kultura o drugih sokulturah v Sloveniji, je zanesljivo eden takih. To pa avtorica počne ne le strokovno korektno, ampak tudi raziskovalno pogumno.« (Matjaž Hanžek)

»V znanstveni monografiji Večkulturna Slovenija /…/ pred bralca zdaj prvič na sistematičen način stopajo nekateri konkretni podatki in teoretični premisleki, ki dobrodošlo širijo predstavni okvir »slovenske kulture«. Na slovenski kulturni zemljevid izrisujejo namreč nove izohipse in zapolnjujejo bele lise, v katerih stanujejo razseljeni pisatelji in priseljenske pesnice iz manj srečnih dežel bivše Jugoslavije, pa tudi tiste pustolovske duše, ki so si Slovenijo izbrale za svoj drugi dom. Njihove pesmi in zgodbe, eseji in mostovi med raznolikimi tradicijami /…/ pomembno prispevajo h kulturnemu bogastvu slovenskega prostora, pri tem pa vztrajno, četudi pritajeno, opozarjajo na njegovo pluralno naravo in mnogotere zaloge smisla, iz katerih rastejo poganjki sodobne »slovenske kulture«. Za poznavalce nujna, za radovedne bralce pa priporočljiva knjiga, ki omogoča, da slovenski svet gledamo skozi več kot ena sama očala.« (Aleš Debeljak)