Med »deseto banovino« in »sedmo republiko«: države in diaspore v prvi in drugi Jugoslaviji

Projekt raziskuje odnose med monarhično in socialistično Jugoslavijo ter izseljenstvom. Izhaja iz podmene o temeljni podobnosti migracijskih in diaspornih politik v obeh državah, vzorce teh ureditev pa je mogoče zaslediti tudi v naslednicah nekdaj skupne države. Tako prva kot druga Jugoslavija sta poudarjali organsko vez prebivalstva, živečega v tujini, z »matico«. V kontekstu prve Jugoslavije so bili izseljenci znani kot »deseta banovina«, v drugi so postali »sedma republika«. Državi sta si torej kontinuirano prizadevali nadzorovati in usmerjati »svoje ljudi« v tujini. Obenem so izseljenci gojili stike s »starim krajem«. Četudi so stiki bili večinoma zasebni in so temeljili na vezeh med družinami, so vplivali tudi na institucionalno in politično stvarnost izvornih družb.

Zaradi vključevanja izseljencev v okolje priselitve in vplivov le-tega ter nezmožnosti »domovine«, da bi nadzorovala in usmerjala njihove zveze, pa so se med izseljenstvom in Jugoslavijama pojavljale napetosti. Zunajteritorialne politike države so se srečevale s transnacionalnimi in translokalnimi praksami migrantov, kar je vodilo k povečevanju razkoraka med državo in »njenimi« migranti in poglabljanju družbenih razlik, ki si jih je država s sprostitvijo selitev prizadevala odpraviti. Sistem odnosov in medsebojnih vplivov je bil kompleksen, prav »jugoslovanski primer« pa ponuja izhodišče za širšo komparativno raziskavo. Obe Jugoslaviji sta zaradi svojih posebnosti v okolju držav, ki so nastale na pogorišču imperijev oz. v okviru t. i. vzhodnega bloka, izstopali.

Te posebnosti poudarja regulacija migracij: v kontekstu prve Jugoslavije je oblikovanje odnosa do izseljenstva izpostavilo težave pri urejanju kompleksne države, sestavljene iz delov z različnimi pravnimi in političnimi tradicijami. Izseljevanje in izseljenstvo zato ni krepilo enotnosti države, kot si Jugoslavija z diasporno politiko želela, ampak je še poudarjalo siceršnje napetosti. Drugo Jugoslavijo pa so delovne migracije uvrščale ob bok mediteranskim državam in jo ločevale od držav t. i. vzhodnega bloka, ki niso poznale fenomena gostujočih delavcev. Z raziskovanjem jugoslovanskega terena in upoštevanjem mejne problematike je zato mogoče stopiti onkraj delitve na zahodno in vzhodno Evropo in problematizirati odnose med »domovinami« in diasporami v širšem evropskem kontekstu.

CILJI RAZISKAVE:

1. Osvetliti, kako je deloval dispozitiv obeh Jugoslavij za vzdrževanje stikov z izseljenstvom in državi omogočal nadzor nad diasporo, obenem pa izseljencem nudil možnost transnacionalnih odnosov z »domovino«.
2. Analizirati položaj in posebno vlogo, ki jo je igral slovenski prostor znotraj jugoslovanskega konteksta. V Kraljevini Jugoslaviji je bilo to mogoče zaradi ujemanja upravnih meja z etničnimi mejami skupnosti, v socialistični Jugoslaviji pa je k temu pripomogla federativna ureditev države, znotraj katere je urejanje odnosov z izseljenstvom z ustavo 1974 bilo dodeljeno republikam.
3. Potrditi, da se odnosi države do izseljenstva kljub različnim državnim oblikam in političnim sistemom ter ideološkim podstatem institucij niso bistveno spremenili.
4. Ovrednotiti pomen, ki ga je »izseljensko vprašanje« imelo v obeh Jugoslavijah, s posebnim ozirom na slovenski prostor. Analizirati, kako se je umeščalo v strukturo gospodarsko-socialnega razvoja države, uresničevanja nacionalnih politik, obenem pa tudi sprememb mentalnih struktur, ki so jih sprožale vesti o izseljencih, stiki z njimi, njihovi dejanski obiski »domovine« in vprašanje repatriacije. Vodilo nas bo vprašanje, v kolikšni meri je »izseljensko vprašanje« uspelo prodreti v slovensko družbo v prvi in drugi Jugoslaviji.
5. Ovrednotiti relevantnost »jugoslovanskega primera« za razumevanje širših evropskih razmerij med »domovinami« in diasporami. Jugoslaviji sta sodili v okvir srednje in vzhodne Evrope, obenem pa sta od njega odstopali, zato nudita izhodišče za preseganje dihotomije med  vzhodno in zahodno Evropo, ki je še vedno prevladujoča v zgodovinopisju in družbenih vedah.
6. Rekonceptualizacija zgodovinopisja in diseminacija rezultatov v slovenski in mednarodni javnosti. Raziskava bo poudarila potrebo po paradigmatskem premiku slovenske in jugoslovanske zgodovine, prikazala bo, da so transnacionalni stiki z izseljenstvom predstavljali integralen del preteklosti tega prostora in da so izseljenci krojili tudi podobo držav izselitve.